Zbirka: ŽGANJE

Kuhanje »šnopsa« je bilo v naši deželi od nekdaj sestavni del preživetja kmetije in eno glavnih  jesensko zimskih gospodarjevih opravil. Ob dobrih letinah sadja so kuhali sadjevec, tepkovec ali jabolčno žganje. Zelo cenjeno je bilo od nekdaj žganje iz hrušk viljamovk.

Žganjekuha je bila v času Avstro-Ogrske in pod Italijo prepovedana. Kmetje so morali kotle za žganjekuho prijaviti in plačati posebno takso. Kotli so bili označeni z registrsko številko in zapečateni. Skrivno kuhanje žganja je potekalo v strogi tajnosti, a dobro organizirano.

Na Krasu in v Istri še danes običajno kuhajo žganje iz grozdnih tropin, ki je primerno tudi za namakanje zdravilnih zelišč: žajblja, mete, vinske rutice, pelina, komarčka.

Področje pod Gorjanci je znano po odličnem žganju iz divje češnje.

Lahko trdimo, da sta med najbolj cenjenimi slovenskimi žganji Kraški brinjevec in Brkinski slivovec, ki sta posebnosti med žganji in zaščitena z geografsko označbo.