Kuhanje šnopca je bilo sestavni del preživetja kmetije. Ob dobri letini jabolk, hrušk in češp, je bilo obilo jabolčnika, žganja in kisa. Žganje so kuhali iz jabolčnih in vinskih tropin ločeno, včasih pa tudi skupaj. V Brkinih se je skuhalo največ sadjevca. Na Krasu več tropinovca.
V Hrpeljah in Vrhpoljah so kuhali tudi žganje iz ameriškega krompirja topinamburja, ki so ga poimenovali »potunflouc«. Iz drnulj so kuhali drnjulovc. Izplen je bil zelo skromen, zato so ga kuhali le v kriznih časih.
Žganjekuha je bila za časa Avtro-Ogrske in pod Italijo strogo prepovedana. Lastniki so morali kotle za kuho žganja prijaviti. Kotli so bili označeni z registrsko številko in zapečateni. V vsaki vasi je bila registrirana vsaj ena žganjekuha. Za kuahnje je bilo potrebno plačati takso: za češpe 110 lir na dan, za jabolka 45 lir na dan. Najbolj drzni so žganje kuhali na skrivaj, globoko v ozkih grabnih. Kontrabant žganjekuhe je potekal organizirano in v strogi tajnosti. Če so domačini opazili financarje, je bliskovito stekel sistem obveščanja.

Brinjevec je zdravilo. Pridelava brinjevca je na Krasu in v Brkinih znana najmanj 200 let in že od nekdaj je cenjen kot zdravilo za številne težave. Spodbuja prekrvavitev trebušne votline, ter tako pomaga pri želodčnih težavah in slabi prebavi. Ob menstrualnih težavah so si ženske namazale spodnji del trebuha z brinjevim oljem in srknile šilce brinjevca. Brinjevec nakapamo v vrelo vodo in vdihavamo, kar lajša vnetja dihalnih poti in lajša težave astmatikom.
Navadni brin je bodeč zimzelen grm ali nizko drevo, ki raste na suhih kraških tleh. Brin je enospolni grm, zato najdemo jagode le na ženskih rastlinah. Brinove jagode dozorijo le na vsake dve ali celo tri leta, zato pogosto najdemo na istem grmu zrele in nezrele jagode. Zrele jagode so mesnate, temno modre barve, aromatično osvežujočega vonja, okus pa je grekasto sladek in smolnat.
Nabiralci brinja jagode z lesenimi palicami otresajo v rešeta, delo je težko in zamudno. Brinove jagode se očistijo in nato strejo s posebnim mlinom. Zmletim jagodam dodamo 3-4 kratno količino vode in posodo hermetično zapremo. Za en liter brinjevca je treba 10 do 15 kilogramov brinja.
Alkoholno vrenje poteka pri temperaturi fermentacije med 15 in 20 stopinj Celzija od tri do štiri tedne. Za destilacijo uporabljamo vedno bakrene kotle, ki imajo sposobnost umiljenja nekaterih v drozgi prisotnih kislin. Ob prvi destlaciji sočasno odvajamo brinjevo olje – iz 100 kg brinjevih jagod tako dobimo približno pol litra olja. Druga destilacija poteka dolgo in počasi.
Brinjevec z odležavanjem pridobiva na kakovosti. Pravo harmonično aromo in okus dobi šele po šestmesečnem zorenju.
Zaščita geografskega porekla za Kraški brinjevec temelji na nabiranju jagod na točno določenih področjih, enotni tehnologiji izdelave in enotnem označevanju.
Ob zaščiti geografskega porekla je bil brinjevec v Komisiji Evropske skupnosti deležen posebne pozornosti, strokovnjake je predvsem zanimal postopek povsem naravne pridelave brinjevca, brez kakršnihkoli dodatkov.
Zaradi izvirnega pridobivanja in lastnosti je Kraški brinjevec na dobri poti, da ga uvrstijo kot posebnost na seznam svetovno znanih pijač. Tako kot kakovost sta predpisani tudi oblika in volumen steklenic: 2dcl, 5 dcl in 7 dcl.
Proizvajalca:

Gre za odgovorno in spoštljivo rabo imena Brkinski slivovec (ne slivovka ali šnops), ki jasno pove, da je slivovec pridelan na območju Brkinov iz brkinskih češp.
Območje izdelave kakovostnega slivovega destilata zajema širše področje Brkinov, vključno z dolino Reke, Košansko dolino, Jelšanskim podoljem, Matarskim podoljem, Podgrajskim podoljem in Bržanjo. Razgibanost temperatur in sončnega obsevanja odločilno prispeva k razvoju češpovih plodov. Posebnost brkinskih češp je v specifičnem razmerju med sladkorjem in kislinami.
Za izdelavo Brkinskega slivovca uporabljamo zdrave plodove avtohtonih sort češpelj. Češplje zmečkamo v sadnem mlinu z razmaknjenimi valji, tako da ohranimo čim več celih koščic. Tudi za destilacijo brkinskega slivovca uporabljamo bakrene kotle.
Skrivnost posebnega okusa okusa brkinskega slivovca je v sortah, podnebju in zemlji. K temu prispeva še specifična tehnologija izkuhe v posebnih brkinskih kotlih, ki slivovcu daje značilen mehak vonj in okus po češpah.
Proizvajalca:

Kraševci in Brkinci imajo vrsto receptov za pripravo in uporabo žganja. Žganje plemenitijo s plodovi (šipek, divji kostanj), zelišči (žajbelj, pelin, rutica, meta...) smrekovimi vršički za zdravljenje kašlja, pa seveda s sadjem, kot so češnje, višnje, borovnice in fige.
Proizvajalec: Vinarstvo Petelin-Rogelja, Tomaj
Brkinski sadjevec ali »jabkovc« kuhajo iz jabolčnih tropin - droba. Po prešanju zdrobljenih jabolk ostane drob, ki ga dajo v čebre, kjer fermentira, nato sledi kuhanje žganja. Jabolčno žganje kuhajo v kotlu parniku. Sto litrov drozge kuhajo štiri ure, iz nje skuhajo 10 litrov jabolčnega žganja.
Hruškovo žganje skuhajo iz tepk, rečemo mu tudi »tepkovc«. Za tepkovc, pa tudi druga žganja, velja, da se štirideset dni izboljšuje, po preteku tega obdobja pa tudi ni nič slabši.
Proizvajalec: Kmetija Sanabor, Harije, Ilirska Bistrica