Slovenske žganjice

Kuhanje »šnopsa« je bilo v naši deželi od nekdaj sestavni del preživetja kmetije in eno glavnih  jesensko zimskih gospodarjevih opravil. Ob dobrih letinah sadja so kuhali sadjevec, tepkovec ali jabolčno žganje. Zelo cenjeno je bilo od nekdaj žganje iz hrušk viljamovk.

Žganjekuha je bila v času Avstro-Ogrske in pod Italijo prepovedana. Kmetje so morali kotle za žganjekuho prijaviti in plačati posebno takso. Kotli so bili označeni z registrsko številko in zapečateni. Skrivno kuhanje žganja je potekalo v strogi tajnosti, a dobro organizirano.

Na Krasu in v Istri še danes običajno kuhajo žganje iz grozdnih tropin, ki je primerno tudi za namakanje zdravilnih zelišč: žajblja, mete, vinske rutice, pelina, komarčka.

Področje pod Gorjanci je znano po odličnem žganju iz divje češnje.

Lahko trdimo, da sta med najbolj cenjenimi slovenskimi žganji Kraški brinjevec in Brkinski slivovec, ki sta posebnosti med žganji in zaščitena z geografsko označbo.

Kraški brinjevec – zaščitena geografska označba

Brinove jagode nabiramo med septembrom in novembrom, ko so zrele, temnomodre in mesnate. Zrele jagode dišijo zelo sveže in imajo grenko-sladek, smolnat okus.

Brin se »tolče« oz. nabira tako, da z močno leseno palico tolčete po brinovih vejah, v drugi roki pa držite veliko rešeto, kamor se zbirajo zrele jagode.

Kraški brinjevec se kuha po posebnem postopku, katerega faze so: čiščenje brinovih jagod, mletje s posebnim mlinom, ki jagode le natre, namakanje oz. alkoholno vrenje, ki poteka 3-4 tedne, prva destilacija, ko odvajamo tudi brinjevo olje, druga destilacija, kjer nastaja čisti destilat brinjevca. Sledijo kontrola, stekleničenje, označevanje.

Brkinski slivovec - zaščitena geografska označba

Brkinski slivovec (ne slivovka) je kakovostno naravno žganje, pridelano z destilacijo fermentirane drozge iz avtohtonih sort »češp«, pridelanih in predelanih na geografskem območju Brkinov. Brkinska češpa je v Brkinih najbolj razširjeno sadno drevo, kljub temu pa je nekaj posebnega. Razgibanost temperatur in sončnega obsevanja skupaj z globokimi flišnatimi tlemi odločilno vplivata na razvoj in kakovost češpovih plodov. Posebnost brkinskih češp je v specifičnem razmerju med sladkorjem in kislinami.

Zrele češpe zmečkamo v sadnem mlinu z razmaknjenimi valji, tako da ohranimo čim več celih koščic. Za brkinski slivovec velja, da so češpe pridelane znotraj področja, ki je določeno v Pravilniku o zaščiteni geografski označbi za brkinski slivovec.

Pleterska hruška

Nekdo je nedavno tega dejal, da ima Kartuzija Pleterje nekaj skupnega s Kraševko: vsi delamo z ljubeznijo.

Tako ob južni strani samostanskega obzidja rastejo žlahtne hruške. Ko plodiči zrastejo do velikosti lešnika, nanje navežejo steklenice, tako da se plodovi v njih razvijajo in zorijo. Po obiranju hruške zalijejo s čistim hruškovim žganjem.

Žganje iz divjih češenj

V gozdovih pod Gorjanci belo cvetijo lepotice – divje češnje. In ponudijo svoje plodove, iz katerih nastane mehka pijača nepričakovanega okusa.

Viljamovka izpod Gorjancev in Brkinska viljamovka

Viljamovka izpod Gorjancev je ena najboljših in najbolj zaželenih žganjic pri nas. V zdravem okolju pod Gorjanci, blizu Gradu Mokrice  rastejo žlahtne hruške viljamovke.

Brkinska viljamovka iz flišnatih Brkinov nosi v sebi vse odlike kraško celinskega podnebja, kjer hladnim nočem sledijo visoke dnevne temperature, kjer so idealni pogoji za gojenje starih sort sadja.

Žganje z zelišči

Žganje z zelišči prihaja s Krasa, kjer v odličen tropinovec namočijo zelišča, nabrana na vetrovnih kraških gmajnah.

 

 

 

 

Bolj natančno o ponudbi domačega slovenskega žganja si lahko preberete na spletni trgovini.